Kakor pozdrav v slovo je sijalo sonce, ko so se napotile popoldne Alena, Minka in Mara proti Marevževcu. Previdno jih je izvabila Alena na sprehod, ne da bi katera le količkaj slutila, kaj so njeni nameni.
»Pozdravljen, sonček, pozdravljen za slovo!« je vzklikala vesela Mara, snela slamnik in si ga pripela ob pas.