Zehajoč so opravljali jutranje posle in drsali s šklebedri po preddverju, kot bi se še ne bile zdramile noge, da bi dvignile obutal, kakor se spodobi. Edino konjski hlapec se je enkrat začudil z zategnjenim »aha‐a«, ko je zagrabil naročje stelje pa z njo vred prijel mešetarjevo nogo. Jok je zahrustal z zobmi, zacmakal z žejnimi usti - in smrčal mirno dalje.