Sam Epafrodit je obstal kakor izklesana misel, zamaknjen v ljubeči dvojici, ki sta pili v poljubih srečo, za katero ni izraza in ni besede. Oglavnica mu je zdrsnila z glave, z belimi lasmi, nemaziljenimi, odkar je odel filozofsko haljo, se je igral jug, v duši je začul glas usode: Dovršeno! Česar nimaš sam, česar nisi imel nikoli, to si dal drugim: edino in največje ‒ ljubezen.