Od veselja ožarjeno lice Radovo se je ozrlo v Iztoka. Svarunič je potegnil s krepko roko za brzde, si nadel šlem kakor da bi si hotel zaščititi glavo pred skrbi polnimi mislimi, in začel pogovor z Radom o piru, o svatbi. Ko je Iztok s četami dospel zopet pred Toper, so privrele iz gozdov in špilj deklice, pastirji in mladci, ki so čuvali plen in ujetnike. Prvi dan Svarunič ni žugnil ne z očesom ne z besedo.