Ko so na večer prišli častniki in ponižno prosili, naj jim da en dan oddiha, da se konji odpočijejo, najedo in pripravijo za boj, jih je Azbad psoval in z bičem zapodil. Sonce je vzhajalo drugič, odkar so odrinili na pot ‒ čudovito jasno in veselo. Še enkrat so prišli častniki in svarili Azbada, naj prizanaša vojski, ki mrmra kakor nevarna grmljavica za črnimi oblaki.