Ko so se umirili kriki, ko je samo še od daljnih dalj, od zbora tolpe in pastirjev, ‒ donela jeka kakor odmev, se je dvignil Iztok na skalo, kjer je stal starosta Bojan. Previdno je izpregovoril: »Bratje Sloveni, bratje Anti! Perun nas je vesel, sojenice se vesele, ker so stale ob rojstvu takih junakov, in bogovi so z nami, ker smo maščevali tudi njih oskrunjeno ime, ko smo kruto gonili krščenike. In sedaj ‒ Solun!«