Tedaj izpregovori modrost in pove vojski, pijani od zmag, da si razbije glave in polomi tilnike ob močnem Solunu. Ko so se umirili kriki, ko je samo še od daljnih dalj, od zbora tolpe in pastirjev, ‒ donela jeka kakor odmev, se je dvignil Iztok na skalo, kjer je stal starosta Bojan. Previdno je izpregovoril: »Bratje Sloveni, bratje Anti! Perun nas je vesel, sojenice se vesele, ker so stale ob rojstvu takih junakov, in bogovi so z nami, ker smo maščevali tudi njih oskrunjeno ime, ko smo kruto gonili krščenike.