Divjega sina narave je obšla gorka slast, ko je gledal truplo njega, ki mu je ugrabil izvoljeno, od srca ljubljeno. Segel je po Hunovi čepki, po rdečem plašču in mu ga strgal z ramen, da se je preparal dragoceni škrlat. Rado se je pasel celo ob razdejanju obleke tistega, ki ga je črtil z večnim črtom še mrtvega.