V sebi je čutil železno odločnost. Vsa notranjost, vsak živec, vse misli ‒ vse je bilo napeto kakor močna tetiva, na kateri počiva strelica, da zleti in zadene v srce. Hodil je nemirno po atriju, se poslavljal od krasnega peristila; postaval je pred kipom Atene, z utripajočim srcem je dal slovo Merkurju.