Ta je samozavestno sedel na tla, rahlo dromljal po strunah in ubiral žalostno hunsko pesem. Zavriskal bi bil, tolika radost mu je polnila prsi, ko je zvedel, da Tunjuša ni doma. Ali radost mu je kalila skrb, da Ljubinice bržčas ni v taborišču, da jo je skril pesjan drugod, mordá jo je vzel celo s seboj v Bizanc.