Ljubinica se je tesno oklenila hrastovega debla in jokala v bridkem spoznanju, da gine pod zobmi volkov njen edini varuh in rešitelj. Razločila je še dobro, kako se je valilo nekaj po tleh, kako je zacvilil volk, nato tiho, le goltanje in renčanje in spopadanje za kose mesa je dramilo noč. Ljubinica je na hrastu čakala zore.