Melita je stala ob Azbadu kakor svečenica pred malikom, kateremu žrtvuje kadilo. Vročina je puhtela iz močnega vina, magister equitum se ni ganil. Meliti so se dvigale razburjene prsi, odložila je zajtrk na kamnitno mizico, pristopila k Azbadu in se dotaknila z belo lahtjo njegove roke.