Magister equitum je korakal med njimi ponosen, z dvignjenim čelom. Prav tikoma vrat si je pritegnil oblastno z nogo krasen stolec in sedel nanj, da se je usul snop sončne luči na njegov zlati oklepek. Od bleska je zaščemelo zavidljivce po očeh in srce se jim je skrčilo v prsih.