Svarun je bil kakor grozeč bog, ki utegne treščiti z ognjem mednje, in Iztok se jim je zdel za čevelj višji in njegova pleča so bilá kakor hrib. »Ko ugasne sonce ‒ poglejte, sence so že podaljšane ‒ tedaj se dvignemo in pojdemo do mosta, pa čez in nad tabor. Preden bo polnoč, boste zahvalili Svetovita, ki mi je vdahnil ukano!«