Suhi prsti so bobnali po čelu, za katerim je snoval suhoparno mirno načr te. Krog tesno stisnjenih ustnic mu je zaigral vselej nasmeh, kadar je v mislih dospel do nevarno zamotanega vozla, pa ga je z duhovito lestjo presekal kakor Aleksander z mečem vozel frigijskega kralja Gordija. Ko je za slišal zunaj tihe stopinje in vedel, da se bliža Abiatar, ni vstal.