Kako mrzlo je zlato, kako hladna je svila! Pogrešil je na mah tisto, kar daje človeškemu življenju slaj, uteho, smoter v boju, pogrešil je srca, ki bi ga iskreno ljubilo, Zato je sklenil, da zastavi vse, samo da poda tema dvema varovancema tisto, česar sam sebi ni mogel več dati, kar je bilo zanj izgubljeni raj. Na véčer se je moral Iztok posloviti; šel je nadzorovat straže.