Vem, da je velika tvoja misel, ki ti jo je vdihnila božja Modrost,« ‒ ozrl se je hvaležno skozi okno proti cerkvi svete Sofije, »in despot jo izvede, da se je vzraduje nebo in jo zablagruje zemlja.«
Sedla sta nato na preprost divan iz perzijskega usnja. Teodora je nadaljevala: »Ali se ne zdi despotu prav in pravično, da s svilo, ki jo je ustvaril Bog za tiste, ki jih je odločil na zemlji za svoje namestnike, vladarje narodov, trgujejo in gospodarijo le ti sami, ne pa umazano, nizko ljudstvo sleparskih trgovcev?