Tedaj je Teodora v srdu vzkliknila, da je zadonelo po slonokoščeni sobi: »Epafrodit, pomni, kdaj si prečrtal račune despojni!«
Poslej ni bilo več milosti v njeni duši, ki je vrela kakor vulkan, da bi pogoltnila vse tri v divjem maščevanju. Predobro je vedela, da bi barbar Iztok ne bil toliko previden, da bi jemal s seboj sužnje za spremstvo.