Iztoku se je zdelo, da se vleče pot še enkrat tako dolgo kakor podnevi. Ozrl se je včasih z boječim pogledom na zvezde, ali ni polnoč že minila. A zopet je stisnil konja, mu pošepetal v ušesa besedo, polno hvale in ljubezni ‒ in šlo je skokoma čez drn in strn.