Nocoj pa, ko je ležala odeta z mehkim bisom v žaru rdečkastega plamenčka sredi rož kakor bela lilija, ki se dviga sredi vrta iznad cvetja, nocoj je spoznal, da ni dleta, ki bi moglo posneti lepoto teh potez, in ni marmora, ki bi mogel dati svoj beli sneg, da bi se vanj upodobilo to bitje. Nekaj hipov je stal neopažen za vrati. Irena je odprla oči in s suhimi ustnicami zaprosila vode.