In Numida je bil žalosten, ker ni mogel postreči gospodu, tako da ga je vsak dan pričakal na dvorišču pri vratih in mu s solznimi očmi tožil: »Ni, gospod, ni pisma, po katerem hrepeniš. Kako sem nesrečen, kako sem nesrečen!« Tudi Irena je hrepenela po Iztoku.