Nad njima pa je širila košata pinija temne veje; tista pinija, ki je imela edina pravico, da občuduje samo razkošno radost despojne. Teodora je še enkrat premislila vsako besedico, ki jo je ujela v pogovoru. Pretehtala jih je počasi, z vso skrbnostjo, stavek za stavkom, dokler ni okamenela pred tistim trenutkom; ko se je nagnil Iztok k Ireni, jo tesno objel in poljubil.