Ko je Teodora večkrat pogledala Ireno, se je za hip zgrozila, kakor bi jo zapekla vest. Spomnila se je, kako pojde drugi dan z vsemi navzočimi dvorjanicami, obdana z nimbom svetosti, v cerkev Naše Ljube Gospe, kako bodo vse povešale oči v največji sramežljivi nedolžnosti in se kropile z blagoslovljeno vodo ter zažigale dišeče kadilo pred ciborijem. Zgrozila se je in vest jo je zapekla.