Dolgo ji je slonela glava na belem laktu, na pol zaprte oči so strmele v bagdadsko zaveso, kamor se je prikradel tanek sonč ni žarek, kakor bi potegnil s črtalom zlato nitko prek umetnih arabesk na zastoru. Živo se je domislila Iztoka: njegovega slikovito vzornega telesa v hipodromu, njegovih kodrov in jasnih, velikih oči, ki jih je uprl v Ireno, njegovega izbornega vojevanja, njegove nedotaknjene moške sile, ki je stala pred njo kakor utrgana včeraj iz srede mogočnega pragozda. Vzbudilo se je v njej bolj ko sicer vse, kar je uspaval nimb in škrlat.