Sédel je k mizi, vzel pergament in pisal pismo prvemu skopljencu v caričini palači: »Epafrodit, najponižnejši hlapec despojne, posestnik prstana njegove svetosti, vzgaja velikemu despotu v prid vzornega barbara Iztoka. Ker je barbar ‒ barbar, naj pazi tvoja nedosežna službena vrlina, če slišiš o Iztoku govor na dvoru, iz katerega bi sklepal, da se je vedel nevedoma nepravilno in tako žalil sveti dvor, naj naznani tvoje bistroumje to nemudoma semkaj, da ga posvarim, poučim in tudi strogo kaznujem. Za to prijazno uslugo ti pošilja vrečico bizantincev, a za vsako sporočilo jih da še enkrat toliko. Epafrodit.«