Ni poznal njenega rodu, videl jo je ob despojni že tretjič, a vendàr ni trenutka dvomil, da mora Irena z njim v gradišče Slovenov, da te jasne oči ne sodijo drugam kakor pod sinje, svobodno nebo, od koder je zasijala vanje ob rojstvu nebeška modrina. Mlad in ognjevit ni pomišljal več, ali bi hotela nežna dvorjanka na konja, da bi bežala z njim preko nevarnega Hema, spala ponoči pod milim nebom, kjer bi namesto šepetajoče Propontide tulili volcjé in krulili merjasci nočno uspavanko. Ni pomišljal; Kakor je bil trden njegov sklep, da se vrne domov pa zopet s svojci pred Bizanc, tako je bil prepričan, da privede s seboj k ognjišču Ljubinice in očeta Svaruna dvorjanko Ireno.