Ko je tik pred stanom srečal nekaj služinčadi, ki se mu je priklanjala kakor odličnemu gostu, se je naglo streznil. Zavedel se je v velikem napuhu, da je Tunjuš, potomec Ernakov, in misel, kako bi klečeplazil pred Ljubinico, se mu je zazdela smešna, poniževalna. Zato je oblastno stopil v stan, kjer je izpod pepela dišalo po jagnjetini.