Svarun, siv in star in upognjen, stisne svoja ledja z jermenom od bivola in najtežji meč obesi nanj ‒ pa pojde na vojsko zoper tebe, da zasije Slovenom zopet svobodno sonce!« Obe pesti je dvignil starec, mišice na rokáh so se vzvalovile, oko je odsevalo kakor ognji iz doline. Počasi pa so se pesti razklenile, odprte roké so se dvignile še više; ozrl se je s pepelastim obrazom proti vzhodu in s tresočim se glasom vzdihnil: »Svarog, usmili se nas!