Za nekaj časa je legel na bivolovo kožo. Nato je malomarno povečerjal pšenični močnik, ki mu ga je v glinasti skodeli prinesel mlad Got. Ko pa je vse pospalo, trudno kakor pobiti vojaki na bojišču, je Hilbudij vstal in šel v jasno mesečino na okope, se naslonil ob stolpič, gledal preko Donave in razmišljal.