France je pa zahajal še drugo in še tretje leto k Dožánovim in vselej se je pripravil in sklenil, da vpraša njo in očeta. Ko je bilo treba izreči besedo, se je beseda ustavila in ni je ni mogel izgovoriti. In kadar se je vračal po neizgovorjeni besedi domov, se je vselej jezil nase, dokler se ni že blizu doma prav takisto otresel jeze in se potolažil: »Čemu prazne besede, ko je stvar tako narejena, da vem jaz in ona in vsi brez besedi, kako je in da ne more drugače biti.«