Od tistega večera razumem, zakaj hodim v temi po celo uro v sobi gor in dol ‒ in zakaj se moje misli sučejo v mračnem kolobarju in jim je konec začetek in začetek konec in med njima praznina. Razumem, zakaj tisti, ki nimajo nič jesti, od lakote žive, in oni, ki še jedo, od jedi hujšajo. Razumem, zakaj zapije siromak zadnje krone, in umem, kako je mogoče sedem mrzlih ur mirno prečepeti na tlaku, da osmo uro pride domov brez kruha za otroke.