Za jezdecem se je usul na travnik v diru ‒ voz za vozom ‒ ves tren. Črne rane so se prikazovale na gladko odkošeni ledini, prst je letela konjem izpod kopit, jama pri jami, kot črne bule na lepem telesu, je rastla na travniku, brazgotina ob brazgotini je zevala na vsej gladini in ko je zavozil zadnji na travnik, je ni bilo zdrave zemlje, da bi človek legel nanjo. Golob, tisti Golob, ki je od daleč mahal s klobukom in sikal šššššš, če je zašla kokoš na travnik, Golob, ki je ka zal pesti, če je paglavec sunil soseda šolarčka s ceste v travo ‒ ta Golob je bil priča razdejanja, groznih ran na travniku, ki je bil biser njegovega grunta, njegov ponos in njegova ljubezen.