Potožil sem mu, nič se ga nisem bal, kako nas tare kontribucijon, koliko je nedolžne krvi prelite, kako se bliža lakota ‒ ljudje že pesmi skladajo: na polju bo rasla praprota, za mizo bo sedla lakota. In vsega tega je kriv eden ‒ Napoleon si nisem upal izreči. Vojak je srebal juho, pogledal večkrat čez žlico vame in njegove oči so bile take kakor oči matere, ko popiha jokajočemu otroku bedenček, kamor ga je pičil komar.