Vznak je ležal ‒ sam ‒ v vojaški obleki ‒ na prsih krvaveča rana, nikogar pri njem, da bi mu zatisnil osteklenele oči, ki so še gledale in iskale nje in otrok in domovine. In usta so bila na pol odprta in so poskušala poklicati njo. In na licu tisti njegov mirni smeh, ki ga je bilo komaj zaznati, s katerim jo je pokaral, kadar koli jo je prijela nagajiva trmica: »Nikar, Franca!«