Možje so odhajali v gručah, ki so se ob vsakem razpotju delile in manjšale, dokler niso šli po trije, po dva, vsak proti svoji vasi. Tisti sivi kmet ‒ Jančar s Kozjega hriba ‒ je šel kar sam navkreber. Roke so mu visele trudne in zdelane ob telesu, ki se je nagnilo v strmini daleč naprej.