Srce mu je kljuvalo proti Belemu mestu, kakor ga ni na okrogli zemlji nobenega lepšega več. Kaj vse je videl, preden se je pretolkel dalje brez pravic in papirjev ‒ njegova pravica je bila popotna palica, bisaga in razhojeni čevlji; iz desnega je že pogledal palec. Videl je družine, ki so po tristo let močile s trudnim znojem svojo ljubljeno zemljo, kako so morale sredi noči prazne in gole z doma v beg, z dojenčki v naročju, z revno culo pod pazduho.