Gredoč sva si zapela Vodnikovo: »Sava čigava je, Drava čigava je, ‒ Soča čigava je ‒ jih bomo varvali, kdo jih če pit′.« Sonce je pripekalo, a midva se, dasi vsa prepotena, nisva nikjer ustavljala, ne v vaseh in ne v senci dreves ob poti. Mikalo naju je, da bi se bila še kje ustavila in slovensko pomoževala z ljudmi, ki so bili na desnem bregu Drave najmanj potujčeni, vsi zavedno narodni.