Ni pa minilo jutro, da bi Anže ne skočil v cerkev. »Dovolj maš sem v planini zamudil, moram jih sedaj dodajati,« je pravil mladima, ki sta mu v snegu in dežju prigovarjala, naj rajši ostane doma, namesto da bi hodil v ranem jutru k maši. »Oj, dolgove imam, dolgove,« se je izgovarjal Anže.