O tisti ljubezni, ki daruje sebe, da nasiti druge; ki iz srag lastne krvi zida otrokom hiše. Ki strada, pa ne čuti gladu, ki je psovana, pa ne sliši kletev, ki hodi preko grobov, pa se ne trese pred smrtjo! O tisti edini začetnici vsega velikega, ki lije v dušo moči, da umetniku ne odpade kist, dasi je padlo od zle roke blato na njegovo platno, o tisti mogočni ljubezni, ki sprejme kamen za kruh in kačo za ribo in vrne za kletev blagoslov.