Nobena ni bila prazna. Vsaka je vlekla ali drobno stebelce za oporo v domu ali zrno v kleščah, tudi žužka, gosenico, sladek cvetni listič. Ko so se srečevale s tovarišicami, ki so odhajale šele od doma na bero, so se za hip ustavile, se pobožale s tipalnicami ‒ menda so se pogovarjale ‒ potem pa naglo odbrzele vsaka v svojo smer.