Vsi, telice z menoj vred, smo se stiskali okrog Rože, ki je edina pogumno stala sredi nas. Počasi, zelo počasi se je toča spremenila v ploho, tudi gromi in treski so bili čedalje redkejši. Debelo uro smo bili v tej stiski, preden je Roža zamrčala, odrinila gnečo krog sebe in odšla izpod lope.