Vpričo bolnika si je odbiral lončke; potem zajemal iz njih zdravila, jih vsipal v poseben lončič, jih mešal in trl z belim tolkačem in nenehno govoril in učil, kako je treba bolniku streči, kako hrano sme uživati, kdaj in koliko teh zdravil sme užiti. Vselej je pristavil, da je pravilna hrana, mir in počitek skoraj več vredno ko zdravila. Ko sva z materjo odšla, so mi še nenehno migljale vrste lončkov pred očmi in uho je še slišalo škripanje trtih zdravil v njegovi lekarni.