Z materjo sem drobencljal k njemu po zdravila za obolelo teto. V sobi za sprejem bolnikov se nisem mogel nagledati belih, rumenih in pisanih lončkov, ki so jih bile vse police polne. Vpričo bolnika si je odbiral lončke; potem zajemal iz njih zdravila, jih vsipal v poseben lončič, jih mešal in trl z belim tolkačem in nenehno govoril in učil, kako je treba bolniku streči, kako hrano sme uživati, kdaj in koliko teh zdravil sme užiti.