Miha ni ciknil več na Janeza in mu ni več oponesel šentjurskega semnja, dekli sta se privadili Ančke in se naveličali jo opravljati, Janez je hodil s trdimi koraki in resno veleval, kakor se spodobi za velikega hlapca. Ko je prišla nedelja in je Mokar postavil pred družino še mero vina, je zazvenel spet smeh in dovtip in odmeval čez teden, čez dva in tri. »Vse je dobro, vidiš, ljubi moj!