Ančka ni dvignila prstov do žegnančka. Planila je iz postelje, zbegano zrla po sobi, zagledala čaše, zagledala steklenico ‒ pekočina v duši se je razpalila v silen ogenj, koleno ji je klecnilo, zgrudila se je k postelji in kriknila: »O Marija, o Bog, o moj Bog!«
XI Ko je Ančka šla po trske, da bi podkurila za zajtrk, se je plašno ozrla po hlevu.