Janez je čutil, da se zdi gospodarju za malo, ker mu ni razodel po resnici. Zato sta oba molčala, dokler se ni oglasil gospodar, kakor bi se nenadoma nečesa domislil: »No, Janez, kakor je telička lepa in izvrstnega plemena, če si volje, kot sva se snoči menila, pa naj bo tvoja!« Gospodar se je vzravnal in pogledal hlapca.