Glasno je hropel, da je dohajal gospodinjo, ki se je kljub vročini čudovito podvizala. Ko je mama izrekla zadnjo besedo, je planilo iz njega: »Od zlomka, ne zoper Ančko, zoper mene ste se vsi zakleli, vsa vas, vsa fara in še vi povrhu. Dobro, naj le gre, jaz grem tudi, če hočete, niti južine ne počakam.«