Imel pa nisem nikogar, da ga pošljem po voz ‒ saj veš, samec sem imel le postrežkinjo, posteljo mi je prihajala postiljat in čevlje snažit in prah je včasi malo pobrisala, če jo je bila volja. Stanoval sem v onem koncu hiše nad vodo sam, treba torej, da grem čez dvorišče v spodnji konec ob cesti, tam že dobim človeka, ki ga poprosim, da mi stopi po izvoščka. »Dedca mi nikdo ne ukrade, če ga pustim za hip samega,« sem si mislil, pa grem tak, kakršen sem bil, kar v copatah iz stanovanja.