In pa kadar ga je zadela krivica, tolikšna, da ni bilo drugače in se je moral razjokati, takrat je najprej varno vzel dragoceni dudek v rokico, potem milo zaplakal: »Eee-ooo-uuu-e!« ‒ Ko pa je jokec srečno opravil, si je koj in brez odloga vtaknil dudek zopet nazaj tja pod nos, kakor gospod vajeno smotko. Tako je čislal svoj dudek.