Vsako sredo je semanji dan. Grem po Draškovićevi ulici, na tleh imajo razloženo suho robo, na stojnicah prodajajo čevlje, usnje, manufakturo, silo trakov, ki frfetajo v pomladnjem vetru, vsega spaka. Gledam, poslušam ‒ holaj! hipno vzrase na onem koncu ulice vik in krik, eden teče, par za njim, okoli njih se zgrne črno ljudi, semenj gleda in se smeji, dohiteli so ga in ga tepo, gneča se zopet razkadi in semanjsko življenje gre svojo pot.